Današnji obisk Postojnske jame ni bil navaden turističen obisk. Šlo je za načrtovan obisk treh jam: Postojnske, Črne in Pivke jame in obiska razstave Expo Jama Kras v okviru ponudbe Postojnske jame. Izkušnja je v ponudbi za naključnega obiskovalca mogoča le poleti za 4 X višjo ceno. Naš termin je zato imel še eno prednost: vsa razpoložljiva ekipa vodičev nam je bila (brez časovnih stisk v turističnih konicah) na razpolago, glede na to, da smo obisk jame planirali v času »mrtve« sezone. Tako je bila jama skoraj popolnoma le za nas, brez turističnega vrveža.
Slovenija se je proslavila kot vodilna in inovativna na nekaj področjih znanosti, zlasti naravoslovnih. Zagotovo najbolj odmevno v zadnjem času je čebelarstvo, ki je ob podpori nekdanje avstrijske oblasti oralo ledino sodobnega čebelarstva v Evropi in svetu. Marsikdo pozablja, da se je sistematično raziskovanje krasa začelo ravno na Krasu in da je krasoslovje po svetu povzelo – ne le izraze, pač pa tudi metode raziskovanja krasa po našem – slovenskem odnosu do krasa. Osnova za raziskovanje Krasa (zaledja Trsta) pa je bila mešanica radovednosti in kruto življenjske potrebe – potrebe po pitni vodi. Že takrat je pri veljakih, ki so skrbeli za Trst, veljalo popolnoma upravičeno prepričanje, da je obstoj mesta vezan na kvaliteto kraških vodonosnikov.
Kras kot planota prestreže mnogo vlažnih zračnih mas, ki iz Mediterana potujejo proti celini. Klub temu, da kraški tereni slovijo po svoji suhosti v sušnih mesecih, pa v letnem ciklu prestrežejo ogromne količine padavin, ki se zaradi značilnosti kraškega terena hitro poskrijejo v podzemlje.
Kraški vodonosniki so v eni tretjini Slovenije glavni vir pitne vode. Taki so Malni na Planinskem polju, Malo in Veliko Retovje in Bistra na Vrhniki na obrobju Ljubljanskega barja, izvir Rižane za Obalo, Mrzelk za Novo Gorico in naš HUBELJ Wajdušno z okolico, ki se napaja s Trnovske kraške planote od Idrije do roba naše doline.
Spoznanje, da tisto, kar gre v jamo, prej ali slej pride na pipo v stanovanje, je zelo pomembno. Obenem se sprašujemo, kako naj ovrednotimo kakovost podzemnih voda. Prepričanje, da se o vsem lahko dogovorimo, pa v primeru pitne vode ne zdrži. Kraški vodonosniki so zdravi, v kolikor je jamska favna podzemnih organizmov zdrava. Če škoduje njim, če se populacije jamskih organizmov zmanjšajo ali izginejo, potem tudi na naših pipah ne teče voda ustrezne kvalitete.
Učence smo na obisk jame ustrezno pripravili. Že na šoli smo nekaj ur pouka namenili za predstavitev problematike in pozitivne plati naše slovenske kraške zgodbe. Vse to so oplemenitili vodiči v jami, ki so profesionalno in s srcem z nami delili znanje in nam odstrli mnogo novega.
Čisto po naključju pa smo opazili »popolnoma« nove vrste jamskih organizmov: jamska klepetavka (Homo garrulus speleus) in jamski nagajivec (Homo malum factorem speleus). Glede na hitro izginjanje vrst v naravi bo stroka mogoče vesela. Sam pojav takšne sorte novih vrst pa za nas pedagoge ni nepričakovan in presenetljiv pojav. Glede na to, kako zadovoljne (in utrujene) učence smo vkrcali na povratek se zdi, da smo cilje več kot dosegli.
Zgodba Postojnske jame je dobra podlaga za povezovanje učne snovi s prakso in doživetim na terenu.
Peter Valič in Tamara Šuligoj
foto: Peter Valič
