PO SELU
Moja vsakdanja pot po Selu me pelje od naše hiše do igrišča. Grem mimo vinogradov in oljčnikov, kjer opazujem rast listja, grozdja in oljk. Pogosto so tu tudi kmetje, ki skrbijo za svoje nasade. Običajno na svoji poti slišim petje ptic, opazujem metulje in čebele v letu. Kadar pa piha burja, značilen vipavski veter, slišim tudi listje dreves. Če pogledam proti severni strani neba, vidim planoto Čaven.
Moja pot se spreminja v različnih letnih časih. Pozimi je trava zmrznjena in pusta. Spomladi je vse pisano zaradi cvetja v travi. Poleti je pogosto ožgana od sonca. Najlepša je jeseni, ko zažari v toplih barvah.
Rada imam svojo pot. Rada imam svoj kraj, Selo, ker je obdan z lepo naravo.
Karolina Šatej, 5.č OŠ Dobravlje
Ela, 5. a 
foto: Vid, 7. r.
POT DO SLAPA KONJŠČAK
Moja vsakdanja pot do slapa Konjščak v Črničah se začne, ko pridem z dvorišča skozi tipičen primorski »porton«. Na desno vidim cerkev Svetega Vida, jaz pa moram na levo proti šoli in še dlje, do potoka.
Ko hodim po tej poti, opazim zapuščene hiše, drevesa, veliko je podrtih dreves, različne cvetlice in slišim petje ptic.
Najbolj mi v ušesih odzvanja žuborenje potoka, ki je bolj izrazito pozimi kot spomladi, ko ga preglasi ptičje petje.
Pozimi je pot precej pusta, ker ni zelenja, trava je suha in rjava, drevje pa golo. Ko se bližaš slapu, že od daleč vidiš, kako strma je stena, preko katere se zliva slap.
Ko je suša in v potoku ni veliko vode, večkrat skačem po kamnih. Enkrat se mi je pozimi zgodilo, da sem zgrešil kamen in pristal v vodi. To pa pozimi ni ravno prijetno. Potem smo morali pohiteti domov, da se ne bi prehladil.
To pot največkrat prehodim s starši in bratoma. Po poti se največkrat zamislim v kakšno svojo igro. Mislim si, da sem vojak, poiščem si kakšno palico in se z njo igram.
Ko prideš prav do slapa, tam vedno malo bobni zaradi padanja vode. Poleti je tu prijetno, čeprav je drugje zelo vroče, ker drevje, ki dela senco, in voda ohlajata ozračje.
Meni je tu zelo lepo, prav zato pridem večkrat.
Rad imam svoj kraj, ker tu živim in ker je lepo, mirno in imam kaj početi.
Saša Remec, 5.č OŠ Dobravlje
V MALIH ŽABLJAH
Živim v Malih Žabljah in opisal vam bom delček moje vsakdanje poti po domačem kraju.
To je pot, ki jo prehodim skoraj vsak dan, v tem času tudi večkrat na dan. Vedno opazujem naš sadovnjak. Zdaj, ko je pomlad, vse cveti, zato vem, da bo poleti veliko sadja. Ne morem mimo sosedovega svinjska, ne da bi pogledal prašiče in jim vrgel malo detelje. Ko se ozrem na desno stran, vidim v daljavi Vipavski Križ. V tem spomladanskem času je slišati veliko ptic pa tudi veliko ropotanja traktorjev, ker so vsi na svojih vrtovih, poljih in obdelujejo zemljo. Največkrat na tej poti srečam kakšnega soseda, ki se sprehaja ali pa hiti na svojo njivo. Enkrat sem tukaj pri potoku srečal srno, bilo jo je čudovito videti. Želim si, da bi jo ponovno srečal. Pozimi je ta gozd zelo pust, saj je vse rjavo, ker vsi listi odpadejo. Tu piha zelo močna burja. Sedaj, ko je pomlad, mi je veliko lepše, vse je zeleno, vse cveti in ptički veselo žvižgajo. Najraje to pot prehodim s teto Saro in bratom Nikom, ker se po poti veliko pogovarjamo in igramo razne igre.
Med potjo večkrat razmišljam, da imam res veliko srečo, da živim na vasi in lahko opazujem naravo, kako se spreminja v vseh letnih časih.
Gal Križanič, 5.č OŠ Dobravlje
foto: Ana, 8. r.
MOJA POT V BORŠT
Moja vsakodnevna pot me vodi v Boršt, kjer se igram na velikem travniku. Večinoma se pot vije med vinogradi. Na poti največkrat razmišljam, katere igre bi se še igral. To pot največkrat prehodim z družino.
Na tej poti slišim petje ptic, brenčanje čebel, šumenje vetra in listov, ki potujejo v vetru. Opazim pa veliko zelenja in cvetočih rastlin.
Od daleč vidim Sveto Katarino nad Preserjami, Trstelj, Dornberk, Kucelj in domačo vas Batuje. Na poti največkrat srečam vaščane, ki gredo na svoje njive in v vinograde.
Tam smo z očetom naredili gugalnice, tarče za loke in visečo mrežo.
Rad imam svoj kraj, ker tu živim in ker so v vasi zelo prijazni ljudje.
Andrej Faganel, 5.č OŠ Dobravlje
foto: Vid. 7. r.
SOTESKA POTOKA KONJŠČAK
Soteska potoka Konjščak s slapom Čeber je naravna znamenitost vasi Črniče.
Na poti do slapa gremo skozi zaselek Konjščaki, po ozki poti mimo hiš z nekaj drevesi, ki v tem toplem vremenu že cvetijo in prijetno dišijo.
Ob delno urejeni učni poti nas spremlja potok Konjščak, čez katerega stoji lesen most, ki vodi pohodnike vsako leto na Šalam pohodu.
Pod slapom Čeber so drevesa vse bolj zelena, okrog sebe ne slišiš nič drugega kot šumenje vode in ptičje petje.
Z družino pridemo večkrat sem na sprehod, še posebej takrat, ko zapade veliko dežja in je deroč slap videti zelo zanimiv, potok Konjščak pa prebivalcem pokaže svoje zobe.
Mia Žigon, 5.č OŠ Dobravlje
VSAKODNEVNA POT OD DOMA DO PRABABICE
Sem učenka 5.a razreda Osnovne šole Dobravlje. Predstavila vam bom mojo vsakodnevno pot od doma do prababice.
Moj dom leži med tremi zaselki Martini, Žulji in Mihelji. Na poti me najprej pozdravi stara šola. V to šolo sta hodila moj tata in babica. Danes je navzven enaka kot nekoč, notranjost pa je obnovljena. Sedaj je tu sadjarski center. Ob njej raste lipa, ki so jo posadili učenci ob osamosvojitvi Slovenije.
Pot me vodi mimo cerkve Svetega Cirila in Metoda, zgrajene po načrtih arhitekta Maksa Fabianija leta 1927. Notranjost je poslikal Tone Kralj.
Nasproti cerkve imamo prostore za druženje, ki so zaradi trenutnih razmer zaprti.
Ob cesti stoji vaško znamenje – križ. Za njim je lipa, ki nas spomni na osamosvojitev Slovenije leta 1991. Ob njem pa je tudi stara preša, ki so jo uporabljali za stiskanje grozdja. Mimo pelje Oljčna pot, po kateri je hodil Simon Gregorčič.
V tem letnem času je narava zaživela. Vse je ozelenelo in ptički so naša stalna družba. Če nadaljuješ pot po cesti, prideš do zaselka Sveti Martin. Jaz pa zavijem k svoji prababici. Z njo zelo rada klepetam. Po krajši poti grem nazaj domov. Za hišo imamo veliko farmo krav.
Rada imam svoj kraj, ker tu živim in ker je tu najlepše.
Brina Birsa, 5.a OŠ Dobravlje
foto: arhiv fotokrožka OŠ Dobravlje
MOJA POT DO CERKVE SV. PETRA
V bližini mojega doma vodi pot do cerkve sv. Petra. Po njej skoraj vsak dan peljem na sprehod mojo psičko Lolo. Rada sem v naravi in opazujem ptičke ter poslušam njihovo petje.
Pot se začne pri naši hiši. Ko prečkam železnico, vidim polja, ljudi, ki delajo na vrtovih in hiše. Lepo je opazovati polja in naravo, kako se spreminja.
Po poti vedno srečam koga od sosedov in rečemo besedo ali dve.
Sedaj se tu gradi tudi čistilna naprava. V bližini je tudi pokopališče. Najbolj zanimivo pa je drevo topola, ki je staro več kot sto let. V njegovi senci je tako lepo …
Preden pridem do cerkve, moram čez potok. Tam se večkrat ustavim in malo igram.
Kmalu prispem do cerkve sv. Petra, ki je znana po čudovitih freskah Antona Cebeja. V bližini cerkve se vidijo nasadi breskev, češenj, kivija in grozdja. Ta pot mi je še posebej všeč, ker ni avtomobilov, je mirna in se lahko nadiham svežega zraka.
Sara Kerševan, 5.a OŠ Dobravlje
Sara, 5. r.
MOJA VSAKODNEVNA POT PO SKRILJAH
Rada se sprehodim do zaselka Rovna, ki je del vasi Skrilje. S travnika lahko vidim Vipavski Križ in Nanos. Po poti lahko prisluhnem ptičjemu petju in zboru čričkov.
V daljavi vidim hiše, travnike, polja in sosednjo vas Kamnje. Odpira se mi razgled na Kucelj, Malo Goro in Čaven. Po poti spoznavam hrast, češnje in lisičji rep.
Pred zaselkom Zdešče, lahko na desni strani vidim lep zapuščen vrt orehov, češenj, rož in vijolic. In kaj hitro prispem v Zdešče. Od tu je najlepši razgled na vas Skrilje, Ajdovščino, Vipavski Križ in na Nanos v ozadju.
Po tej poti največkrat hodim s sestro in nono. Skozi zaselek Bajči se vračamo domov.
Ta pot mi je všeč, ko zorijo češnje, grozdje, robidnice, fige in drugo sadje, ki ga lahko rabutam.
Rada imam svoj kraj, ker tu živim in sem na podeželju.
Brina Štolfa, 5.a OŠ Dobravlje
foto: Ana, 8. r.
MOJA VSAKODNEVNA POT PO KAMNJAH
Skoraj vsak dan grem na sprehod po Kamnjah. To je kraj, kjer živim, vas pod pobočjem Čavna.
Na poti občudujem slapove in staro arhitekturo. Na sprehodu grem čez enoločni most, zgrajen leta 1895. Ko ga prečkam, vidim cerkev svetega Mihaela. Nato grem mimo šole do pokopališča, kjer zavijem proti zame najlepšemu slapu v vasi Kamnje.
Slap rada obiščem v vseh letnih časih, da vidim kako se narava spreminja. Tam občudujem drevesa, rože in slap. Uživam ob poslušanju ptic, šumenju dreves in vode.
Pogosto srečam sovaščane, ki se mi nasmehnejo, me pozdravijo in hitijo naprej po svojih opravkih.
Rada imam svoj kraj, ker tu živim in je to po mojem mnenju najlepši kraj v občini Ajdovščina.
Hana Kompara, 5.a OŠ Dobravlje
Mihaela, 5. a 
Hana, 5. a
