V okviru računalništva imamo tri izbirne predmete:
- urejanje besedil
- multimedija
- računalniška omrežja
V prvi vrsti bi oba računalnikarja rada opozorila na varno rabo interneta. Ta spletna stran izjemno dobro opiše večino pasti in stranpoti, ki jih ponuja svetovni splet.
Približno 10% vseh kraj v razvitem svetu je tako imenovanih e-kraj. In % iz leta v leto nezadržno raste. S podatki, ki jih spletni nepridipravi in zlikovci pridobijo od nepoučenih uporabnikov e-poslovanje in e-bančništva, izvedejo marsikatero transakcijo v svojo korist in seveda v škodo žrtve, ki je podake ponudila. Marsikateri otrok nama sicer lahko oporeka, češ saj še nimam bančnega računa. Res je. Ampak spletne navade si lahko (moramo) oblikovati takrat, ko še ni prepozno.
Tudi spletnih neprijetnosti in nadlegovanj je mnogo, mnogo preveč. Marsikatere spletne skupnosti imajo urejen spletni portal tako, da oseba lahko dovoli, da tudi prijatelji naših prijateljev vidijo naše podatke, slike in vse, kar “obesimo” na splet. Tako je omogočen skoraj neoviran pretok informacij, tudi do oseb, ki do ljudi nimajo spoštovanja in moralnih vrednot. Posledice so lahko zaskrbljujoče. Zato svetujemo, da namesto spletnih skupnosti raje uporabljajte e-pošto, ki je osebna. Res je manj atraktivna od MSN-ja in drugih “on-line” kontaktov, saj si moramo za pošteno sporočilo vzeti čas in energijo in dobro voljo, a je nivo višji in daljnoročno uporabnejši. E-pošto uporablja tudi stroka in poslovni svet, ostale oblike e-kontaktiranja bistveno manj.
Spletne igrice so tudi vir mnogih okužb, s katerimi ponudniki uspejo v naš računalnik namestiti programe, ki iz našega računalnika pošiljajo podatke drugam. Večina spletnih iger je t. i. zastonj, a ob instalaciji oz. igri le-teh, večina aplikacij zahteva določene “dodatne luknje” v našem požarnem zidu, sicer nam ne pusti igrati (nekaj dodatnih informacij glede požarnega zidu na sledečem spletnem naslovu …). Res so nam na voljo ustrezni programi, ki nas ščitijo pred vdori (virusi, trojanci, spam, črvi, zlonamerni in “vohljaški” programi …), a po pravilu so dobri programerji vedno pripravljeni zaobiti te zaščite, v kolikor se na spletu ne obnašamo varno in odgovorno. Z načrtnim omejevanjem igračkanja po spletu se lahko izognemo odvisnostim, ki jih prinaša pretirana uporaba računalnika.
Vsak računalnik ima svoj spletni naslov in četudi smo “še tako skriti” v svoji zaklenjeni sobi, daleč od oči in ušes soseske in staršev, se moramo zavedati, da naše spletno brkljanje in pohajkovanje še zdaleč ni osebno in privatno, nasprotno: JAVNO JE, čeprav se niti ne premaknemo iz hiše. Vsak spletni brsklalnik beleži, katere spletne strani obiskujemo in s tem spoznava naše spletne navade. Vsak spletni odjemalec ima svoj spletni naslov (IP) in ta pomeni isto kot npr. ulica in hišna številka v kraju, ali pa če hočete vaša hišna telefonska številka. Ko primemo v roke telefon, vemo in zato praviloma ne kličemo kot anonimneži, ker smo sledljivi. Tudi v spletu se obnašajmo tako. Ob priklopu na internet nekdo beleži, kateri računalnik je aktivno povezan s spletom in kaj počne.
Mnogo druženja danes opravijo najstniki po spletu.
(kKu si? Žiu!; Pej ti?, nVejm vEč kej pist…. XD, jst tuDi nje… LOL)
(Potem – če je dan za pisanje izjemno ugoden – sledi nekaj ognjenih kritik bednega sistema, zahojenega šolstva, preortodoksne cerkve, staršev, ki ne razumejo nič več, bednih sošolcev … – in ponovno sledi MSN-uspavanka …)
Dajte, otroci, sedaj ko imate še čas: najdite se na 4 oči (na en nogomet, na eno briškulo ali čvek) in več kot uro na dan resnično ne namenjajte spletnim kontaktom. Ogromno raziskav meni, da zgolj spletno druženje vodi v globoko samoto. Spletni “Dober dan, kako si?” ne bo nikoli zamenjal tistega na 4 oči.
In takrat, ko boste resnično delali na računalniku, boste komaj čakali, da ga izklopite.
Helena in Peter
Pred kratkim smo izbrskali dokaz , da je računalništvo res zelo stara civilizacijska panoga.