Na Osnovni šoli Dobravlje je 21. oktobra v popoldanskem času potekalo predavanje za starše učencev od 6. do 9. razreda na temo Razumeti najstnika.

odrascanje_2b-m

Najstništvo je obdobje, ki ne velja za preprosto, ne za starše ne za otroke same. Besedo puberteta največkrat uporabimo kot opravičilo za najrazličnejša čustvena stanja otrok kot so: muhavost, uporništvo, provokativnost, predrznost pa tudi prvo zaljubljenost, raztresenost in zahtevo po pravičnosti. Vzemite si trenutek; tako za pogovor z vašim nadebudnežem, pa tudi za to, da preberete utrinke s predavanja dr. Tine Bregant, ki nam je spregovorila o najstniških težavah in radostih z znanstvene nevrološke plati.

In kako naj starši in učitelji prebrodimo to obdobje? Nevropediatrinja dr. Tina Bregant, ki je zaposlena na otroški kliniki UKC-ja, nam je najstništvo osvetlila z nevrološke plati. Osnovo predavanja je tvorila sinteza zadnjih dognanj nevrologije in pediatrije. Pojasnila nam je, kakšni kemijski procesi se odvijajo in kaj vse dobesedno brbota v želatinasti snovi, kot sama imenuje možgane. Izvedeli smo, na primer, zakaj se naši otroci zvečer tako težko odpravijo spat, zjutraj pa bi še kar poležavali. To ni lenoba, ampak enostavno bioritem, ki ga narekuje telo. Tudi za ne pretirano redoljubnost, ko gre za urejenost zvezkov, se najde opravičilo. Razmišljanje, kako razporediti snov v zvezku, predstavlja nekaterim najstnikom velik napor. 

Res smo različni. In kopica teh razlik med otroki, najstniki in odraslimi tiči v anatomskih in fizioloških razlikah; če hočete: v zgradbi in delovanju. Če jih upoštevamo, lahko vemo, kaj lahko in česa ne moremo pričakovati od večine otrok in najstnikov. Marsikaj dobrega imajo ti naši otroci; imajo pa področja, ki se še razvijajo.

 

Mnogo staršev se znajde v zagati, saj jim hitre čustvene reakcije otrok nemalokrat nastavljajo ogledalo. Otroci so dobri opazovalci, pred njimi svojih slabosti ne moremo skriti. Če ne prej, nam jih pričnejo očitati v tem obdobju. Prava utopija je zahtevati od njih nekaj, česar se sami ne držimo. Najboljša vzgoja je dober vzgled. In najpomembnejše, kar si velja zapomniti je, da s svojim drznim obnašanjem »otroci ne delujejo proti nam, ampak delujejo zase«.

odrascanje_2-m

Dr. Tina Bregant je med študijem prišla v stik tudi s sirotami preteklega romunskega sistema. Raziskave so pokazale, da čustveno zanemarjeni otroci nikoli niso nadoknadili razvoja tistih, ki so odraščali v normalnih pogojih. Na razvoj in obnavljanje možganov pa poleg zdrave prehrane in gibanja v odločilni meri vplivajo prav odnosi. In za te se velja potruditi ter jih negovati na vseh ravneh. V obdobju najstništva pogosto žanjemo tisto, kar smo posejali. Če smo otroka od majhnega sprejemali kot avtentično osebnost, se bo kljub nujnemu oddaljevanju od nas v najstniških letih kasneje vrnil k nam po nasvet in topel pogovor. V času njihovega iskanja samih sebe pa ohranjajmo trezno glavo in nudimo oporo brez nepotrebnega moraliziranja in obsojanja. Dovoliti jim moramo, da gredo skozi lasten proces odraščanja, ki je včasih zaznamovan tudi z razočaranjem, grenkobo in napačnimi odločitvami. Tudi to je proces učenja.

 

Za konec pa še anekdota Marka Twaina, ki si jo je ob tej priložnosti priklical v spomin naš učitelj Peter Valič:
»Pri mojih devetih letih je bil moj oče nenadkriljiva, nezmotljiva in velika osebnost. Pri mojih dvanajstih sem opazil, da se je začel moj oče sem in tja motiti čedalje pogosteje. Pri mojih šestnajstih je bil moj oče popolnoma neznosen tip in nemogoče ga je bilo razumeti. Pri svojih enaindvajsetih letih sem ugotovil, da se je moj oče v zadnjih letih zelo zelo popravil.«

 

Mirjam Kalin in Peter Valič

Fotografije predstavljajo utrinke s predavanja.