Narava in dogodki skozi objektiv …
… pod mentorstvom učitelja Petra Valiča. Poteka po dogovoru.
Za letos je v planu 3 – 5 enournih delavnic. Dve sta že za nami. Ostale aktivnosti planiramo, da jih bo vsak opravil sam (popoldne, namesto na facebooku – z diigtalcem okrog hiše.).
Z namenom podpore samostojnemu ustvarjanju je odprta je speltna učilnica za digitalno fotografijo. V spletni učinici je nekaj napotkov za tiste, ki ste v nabavi novega digitalnega aparata. Sledi nekaj napotkov za fotografiranje, za preprosto obdelavo fotografij in nekaj navodil in napotkov, katere UPORABNE zastonjske programe za osnovno obdelavo fotografij dobite na internetu in kako jih lahko uporabite.
V sredini šolskega leta in na koncu leta bo vsak član fotokrožka izbral 10 – 20 fotografij in le-te si bomo vsi krožkarji skupaj pogledali.
3 – 5 kratkih fotodelavnic izgleda malo, a osebno menim, da mora vsak sam narediti čim več. Kogar fotografija navduši, ta se z objektivom odpravi sam. In ne pozabite vzeti aparat s seboj na sprehode, v hribe, počitnice, obisk v sosednjo vas.Vipavska je polna zanimivosti.
ta raste tik za šolo in je “sveža”, od danes (16. 10. 2012)
PEŠČINE
Ob misli na peščeno plažo največkrat pomislimo na plažo, na katero postavimo brisačo in čakamo, da nas sonce opeče. Izberemo še ustrezen faktor zaščite in se vležemo.
Peščene plaže so na vzhodnem skalnatem delu Jadrana redkost, vsaj tiste “kopne”, Veliko več peska je v morju. Na nekaterih predelih, kjer je morje čisto, sta čista in nemuljasta tudi pesek in mivka. Tudi ta del morja ima svoje prebivalce, ki pa po pravilu nimajo kritja, kot ga imajo prebivalci morja, ki živijo med podvodnimi livadami pozejdonke in v zavetju skal. Zato pa imajo drugo orožje: mimikrijo. Bolj, ko si na pesku podoben pesku, manj si opažen, več možnosti je, da te plenilci spregledajo. Šele obdelava posnetkov z ustrezno programsko opremo iz posnetkov izlušči nekaj več kot sam pesek.
Tu je nekaj letošnjih peščenih utrinkov:
 |
 |
 |
 |
IZREZ KADRA
Vsakokrat, ko se znajdemo na “prizorišču”, skušamo s fotografijo zajeti določeno sporočilo. Zlasti v krajinskih prizorih je pomembno, ne le stojišče zajema fotografije, pač pa kaj hočemo prikazati. Brez dvoma so zanimivi detajli zelo privlačni za fotografiranje, a priporočljivo je, da vedno naredimo tudi panoramske fotografije. A doma ob pregledu fotografij ugotovimo, da nekatere preprosto povedo več kot druge, čeprav so posnete z istega stojišča in v času fotografiranja se sprašujemo, če bi “pritisnili” še nekajkrat, ali pa bi kar končali in odšli naprej. Ponujam 3 zaporedne fotografije Pake pri Hudi luknji, posnete zaporedoma z istega stojišča in vsaka je zgodba zase.
 |
 |
 |
| Reka Paka. | Paka, ki jo utesnjuje cesta. |
Reka sploh ni več glavni element fotografije, je sestavni del soteske. |
PHOTO STICH
Canon redno ob nakupu fotografskih aparatov, ki imajo na razpolago kakšno od nastavitev več od navadnih “trotlov” prilaga CD-jko z bolj ali manj uporabno opremo za preprosto urejanje in obdelavo fotografij. Ena od zanimivejših opcij, ki jo ponuja aparat v kombinaciji s programsko opremo je PhotoStich. Program nam omogoča lepljenje fotografij in tako se kot zajema fotografije zelo poveča. Kar ne zajamemo s širokokotnim objektivom, lahko s to možnostjo. Lahko celo naredimo trak zlepljenih fotografij, s katerim zajamemo panoramo celih 360 stopinj. Nekaj pravil nas reši neugodnih polsedic “čudnega” lepljenja doma na računalniku. Ena od osnov je, da za boljše rezultate lepljenja fotografij, nikoli ne fotografiramo s širokokotnim objektivom ali zoomom, pač pa z normalno goriščno razdaljo 45 – 50 stopinj. To so koti zajema fotografije, ki najmanj popačijo posnetke in pri lepljenju lepše “padejo” skupaj. Primer fotografiranja Drave pri Zrkovcih kaže, da tudi s tem programskim dodatkom ne gre pretiravati.
 |
|
| Drava, ko fotograf “pretirava” (lepljenih je 5 posnetkov). | |
 |
|
| Drava – lepljenka iz treh fotografij, brez popačnenja in krivljenja horizonta. |
Ampak, komur je do eksperimentiranja, limite ni! Če eksperimentiranje drugega ne ponuja, je vsaj zanimivo.
MAKROFOTOGRAFIJA (na čim krajši način):
a) izjemno nizka globinka ostrina
b) zaželjene mirne roke in mehak pritisk na sprožilec
c) zato, da je hitrost zaklopa čim krajša so dobri svetlobni pogoji nujni, ne le zaželjeni
d) tresenja rok ne kompenzira nonben stabilizator slike
e) uporaba stativa je mogoča za vse kar je res statično (muhe, metulji, hrošči, … odpadejo)
f) draga oprema je redko glavni krivec za kvalitetno fotografijo
Še 2 današnja primera srednje dobre prakse:
 |
 |
| kadulja | pojalnik |
PO NEVIHTI JE DAN ZA PANORAME:
Takih dni izgleda več, kot jih je v resnici. V resnici jih je zelo malo.
To so dnevi, ko “nastajajo razglednice”.
Praviloma je nekaj ur po nevihti nebo modro, kar pomeni, da je vlage v obliki hlapov in kondenza malo.
Modrina neba se čudovito dopolni s kontrastnimi oblaki.
Tako je bilo danes – odcep za Skrilje, ob 15.20.
Čez pol ure so bele koprene že pokrile večino modrine in pravljice s kontrasti je bilo konec..
Dan ali dva po dežju, ko nastopi otoplitev, se še dodatno poveča vlažnost v zraku in nebo bo postalo še manj izrazito, bolj mlečno in manj kontrastno.
Prazniki se bližajo. Spoštovani otroci, pustite ekran, miško in tipkovnico in pojdite VEN, v naravo. Ponujam namig za fotonavdušence. Imenuje se: igrajte se z EKSPOZICIJO!
Čas osvetlitve ali ekspozicija je eden ključnih elementov v tehnični sferi klasične in digitalne fotografije. Pove, koliko časa bo svetlova delovala na film pri klasičnih ali tipalo pri digitalnih fotoaparatih. Boljši aparati omogočajo, da čas osvetlitve določamo sami. Velikokrat nam “avtomatika” izračuna en parameter osvetlitve, mi pa (foto mačkoni kot smo) želimo s spremembo osvetlitvenega časa poseči v kvaliteto fotografije in ujeti posnetek, kakršnega resnično želimo. Zlasti v igri senc, luči, sončnih zahodov in jutranje zarje je poznavanje ekspozicije ključno za dosego solidnega rezultata. Februarsko jutro ob kavi na balkonu mi je ponudilo šolsko možnost študije ekspozicije oz. časa osvetlitve. Avtomatika je ponujala 1/125 sekunde, sam pa sem poizkusil vse možnosti od 1/500 sek. navzdol. Ob pričujoči animaciji izberite tisto varjanto, po kateri bi posegli v podobni situaciji. Še boljše je, če posnamete niz fotografij z različnimi nastavitvami. Še maxi opozorilce: ko snemate kaj res dramatičnega v naravi, fotografirajte hitro, odločno in prisebno. Dramatične situacije v naravi so po pravilu izjemno kratkotrajne in po pravilu neponovljive.
NE OBSTAJA FOTOKROŽEK, PRI KATEREM BO ENKRAT V TEDNU 7. ŠOLSKO URO STALNO NEKAJ, KAR BO DOPADLJIVO ZA OKO IN PRIMERNO ZA OBJEKTIV. PO DOBRO FOTOGRAFIJO SE BOSTE MORALI ODPRAVITI KAR SAMI. NA BLIŽNJO TRATO PO METULJE IN ROŽE, NA VZPETINO NAD VASJO PO POSNETEK DRAMATIČNEGA SONČNEGA ZAHODA, DO POTOKA IN REKE, SLAPU … TJA NE VODI NOBEN KROŽEK, PAČ PA VAŠ OBČUTEK ZA ČAS, OPAZOVANJE IN PREDVIDEVANJE, KJE IN KDAJ JE KAJ LEPEGA IN KJE IN KDAJ SE BO KAJ ZANIMIVEGA ZGODILO.
CIL VZGOJE V DOBRE FOTOGRAFE NE OBSEGA ZGOLJ ŽELJE, DA BI ZNALI POSNETI DOBRO FOTOGRAFIJO, PAČ PA DA SE VAM OBČUTEK ZA OPAZOVANJE IN PREDVIDEVANJE IZBOLJŠA IN IZOSTRI. NAJBOLJŠI FOOTOAPARAT NAM JE DALA KAR NARAVA SAMA: 2 OČI, KI VIDIJO TOLIKO, KOLIKOR NJIH NAUČIMO GLEDATI.
Velikokrat pri analizi trenutka naletimo na izraz – ekspozicija. To je čas izpostavljenosti filma pri klasičnem aparatu ali tipala diigtalnega aparata svetlobi pri zajemu posnetka. Tega ureja t. i. zaklop. “Škljoc” je lahko različno dolg. V normalnih svetlobnih razmerah največkrat izmero svetlobe in določitev hitrosti zaklopa prepustimo avtomatiki. V spremenjenih in mejnih svetlobnih razmerah pa z ročnim spreminjanjim hitrosti zaklopa dosežemo, da tipalo posname posnetek, kot ga želimo, oz, kot ga vidijo oči, ki delujejo drugače kot film ali elektronsko tipalo.
V animirani fotogaleriji predstavljam spreminjanje čas azaklopa pri fotografiranju jutranje zarje. Kratek ogled, in vse vam bo jasno.
Obljuba dela dolg in tu je moj prispevek o podvodni fotografiji.
Podvodna fotografija je oblika fotografije in nudi obilico možnosti za ustvarjanje. Predvsem se za razliko od kopenskega sveta doda še gibanje v prostoru in ne le zgolj po eni ploskvi, kot to počnemo na trdnih tleh. Voda je medij, ki nas zaradi vzgona naredi skoraj breztežne. Ne pozabimo, da je nam dostopna oblika kisika le na gladini. Vsekakor je priporočljivo, da se s potapljanjem na dah ukvarjamo vsaj par let, preden se lotimo podvodne fotografije. Praviloma vse nastavitve urejamo pred posameznim potopom, kajti med potopom imamo zraka dovolj le za spust, “škljoc” in povratek na površino. Nastavitve je potrebno včasih spreminjati iz potopa v potop, zato je zaželjeno, da poznamo svoj aparat do obisti. Zaradi pomanjkanja časa, ki ga imamo pri potapljanju na dah, vsaj 75% dela prepustimo avtomatiki. Obenem ne smemo pozabiti na izenačevanje pritiska, varnost in stalno se moramo zavedati, da noben – še tako čudovit posnetek ni vreden izzivanja usode. Seveda, voda nam spremeni svetlobni spekter in večino fotogafij moramo še dodatno obdelati v urejevalniku slik. Glede opreme pa: Canonovi kompaktni aparati imajo praviloma možnost dokupa podvodnega ohišja. Prilagam fotogalerijo iz Rdečega morja; droben presek tistega, kar sem posnel v tednu dni potapljanja v novembru 2010.
(Samo tedn dni po povratku so morski psi turistom dali jasno vedeti, kdo je glavni na koralnem grebenu.)
Gobe v OMAKI? – Ne, v OBJEKTIVU!
Preprosto je letošnja zgodnja gobarska sezona postregla s kopico prizorov, v katerijh gobe ne nastopajo kot kulinarični junaki, pač pa kot gozdne lepotice, zanimive in vredne fotografove pozornosti. Kriterij, po katerem večina ocenjuje gobe je užitnost. Večina pa se sploh ne zaveda, da je navečji čar gobarije ravno v lepoti jesnskega gozda, v njegovih barvah in seveda v gobah, k znajo jesen še lepše okrasiti. Fotografski nasvet: bliskavica je pri slikanju v slabših svetlobnih pogojih skoraj nujna. A če imamo bliskavico naravnano na običajno jakost, fotografije praviloma ne bodo uspele najbolje. Prebleščeči in presvetli posnetki gob ne navdušujejo. Rešitev je več: ali je razdalja fotografiranja večja, ali pa še bolje: pri mnogih fotoaparatih lahko določimo jakost bliskavice in vrednost znižamo za jakost ene do dveh zaslonk osvetlitve.
Masovno rojenje mravelj nastopi vsako jesen. Poletni dnevi so vroči in zemlja je suha in zbita. Mravlje “počakajo”, da dež dobro namoči zemljo, kajti mlada matica bo morala kmalu po rojenju in oploditvi izkopati majhen rov za svoje prvo mini mravljišče, kar pa bi bilo v poletni suši skoraj nemogoče, oz. pretežko. Prva jesenska deževja tudi shladijo ozračje, tako da pregrevanje roječih mravelj ni več problem. Skratka: vse je natempirano in poteka kot preračunano. Formula za pravi trenutek pa se glasi: po prvem obilnem jesenskem dežju v prvih sončnih dneh. Še bolj zanimivo je, da poteka rojenje različnih mravljišč iste vrste sočasno, skoraj na nekaj minut natančno za večji del doline naenkrat. Mora obstajati neka komunikacija med mravljišči, ki so si sicer tekom leta sovražna med seboj, saj se borijo s sosedi za teritorij in s tem tudi z prehrambene vire.
Letos je rojenje mravelj potekalo kar dva popoldneva in utrinki so vam na razpolago in v spomin na trenutke, ko roj mravelj dobesedno pokrije vetrobransko steklo avtomobila in takrat voznik res ne ve, kaj v sončnem dnevu sneži in kaj pada. Vsi navdušenci nad digitalno fotografijo: ko se v naravi pojavi kaj zanimivega, ne odlašajte. Takrat se odpravite v naravo, kajti vse kar se nam dogaja je neponovljivo iz več zornih kotov. Ko si rečeš: “Bom jutri!”, je tako, kot bi si rekel: “Bom nikoli.” Seveda, dragi otroci, pa to ne velja za vaše odraščanje. Tam pa si le vzemite čas, kajti tam ste “jutri” večji in zrelejši od danes in včeraj.
Sneg in led sta elementa, ki sta fotografe vedno privlačila. Za krajinske fotografe je voda nasploh mamljiva in fotografsko hvaležena – v kakršnem koli agregatnem stanju. Ivje, meglice, odsev večerne zarje v reki, zrcaljenje krajine na mirni ali vzvalovani vodni površini, sončni zaton na morski gladini, ko se žareča krogla dotakne horizonta …
Na Vipavskem lahko trdimo, da so snežni motivi prej redkost kot pravilo. Še takrat ko pada sneg, pada praviloma z burjo, in razen nekaj zametov in snežnih zaplat za seboj ne pusti nič zanimivega za objektiv. Tokrat je bilo drugače. Snežilo je z mehkobo in sneg je “z občutkom” pobelil dolino. Vse je bilo skoraj idealno, le megla se le ni hotela razkaditi, da bi lahko ujeli modrino neba v kombinaciji s snežno belino. In se je zgodilo: četrtkovo jutro je ponudilo nekaj skopih ur (bolj minut), ko se je vse poklopilo.
 |
 |
 |
 |
 |
Kapljica deluje kot leča. V vlažnih dneh, ko iz oblakov zgolj prši, se na izpostavljenih predmetih pojavijo kapljice.
Z ustrezno izbiro pozicije fotografiranja je mogoče v taki kaplici ujeti zanimive motive. Tu smo “ujeli” našo šolo.
Glede na makro nastavitve, ki imajo za posledico izjemno majhno globinsko ostrino priporočam mirno roko ali (še boljše) uporabo stativa.
Boljši analogni in digitalni fotoaparati nam nudijo možnost, da sami izbiramo t.i. ekspozicijo, kar pomeni, da sami izbiramo zaslonko in čas, pri katerem se bo sprožil zaklop. V običajnih svetlobnih razmerah lahko brez skrbi te nastavitve zaupamo avtomatski izbiri, v spremenjenih razmerah pa je boljše, če sami izberemo čas oz. (in) zaslonko. Zlasti zjutraj in zvečer je možno posneti izjemno slikovite prizore že s tem, da skrajšamo čas, ki bi ga sicer uporabila avtomatska nastavitev. Najprej izmerimo čas, ki nam ga ponudi avtomatika, nato pa izberemo nastavitev, ki nam omogoča spreminjanje časa in zaslonke in naredimo nekaj zaporednih posnetkov s postopnim skrajševanjem ekspozicije (dolžine trajanja zaklopa). Tako aparat “prisilimo”, da se glede ocene svetlobe približa tistemu, kar zazna oko. Tudi ni vseeno, ali ekspozicijo merimo na samem horizontu, nad ali pod njim. V vseh treh primerih bomo dobili različne rezultate in vsaka od meritev je uporabna za to, kar smo se namenili iz motiva dobiti oz. narediti. Poizkusite, ne bo vam žal.
 |
 |
 |
Stara fotografska šola govori o tem, da se objektiv fotoaparata nikoli ne obrača proti izvoru svetlobe, pača pa je idealno, da imamo vir sverlobe kot fotografi za hrbtom in slikamo želen predmet normalno obsijan s svetlobo. Res je, gre za eno od t. i. zlatih pravil, ki redko zataji in se praviloma ne krši. A ravno kršenje tega pravila nas lahko popelje v svet posnetkov z “drugega” zornega kota in dimenzije nasploh. Ravno aparat, obrnjen proti viru svetlobe, lahko posname igro loma svetlobe na objektih, ki smo si jih izbrali za temo tistega “fototrenutka in “fotonavdiha”. Kar poizkusimo, vendar velja drobno opozorilo: usmeritev aparata v sonce, ki ima polno moč in jakost lahko privede do trajnega poškodovanja tipala (senzorja), ki v digitalnih fotoaparatih deluje kot nekdanji celuloidni trak z občutljivo fotoemulzijo, čemur smo nekoč kratko rekli “film”; 36 posnetkov in “konec”!
 |
 |
|
|
|
 |
Navdušenci nad makrofotografijo pozor: Začenja se sezona metuljev – in to tistih TALEPIH!
Eni prvih, ki poletijo so jadralci in lastovičarji. Med jadralce spada tudi petelinček (metulj na fotografiji).
V kolikor se boste znašli na suhih ekstenzivnih travnikih ob vznožju pobočja Vipavske doline, ga lahko srečate.
Vrsta je redka in zavarovana z zakonom. Vso srečo in dobro luč, pa mirne roke in ostro oko.
Pomladansko cvetje se nam že v mladih letih trdno usidra v spomin, kot eden lepših pojavov, ki spremlja ogromno dejavnikov prebujajočega se leta. Dan se daljša, sonce je iz dneva v dan topleje, prvim metuljem se kmalu pridružijo prve nadležne muhe. Vse kar želimo poslikati in zamudimo, zamudimo za celo leto dni.
Še je ćas, za kakšen vrhunski posnetek….
 |
 |
 |
“Gasilske” slike so nam prišle kar v navado. S čim manj truda in brez smisla za trenutek se poženemo pred množico in rečemo: “Malo bolj skupaj, da boste vsi notri…”, in sledi legendarni “ŠKLJOC” – in to je to, in to je vse. S čim manj truda zajamemo “vse” in obenem nič.
Popolnoma drugače je, če hočemo ujeti spontan nasmeh, grimaso med pogovorom in vse, kar se lepega v notranjosti osebe odzrcali na obrazu. Lov na trenutek? – Ne vem. Vem pa, da je obraz z vso mimiko, gubami, skrivnostnostjo in nedorečenostjo odraz množice vsega, kar nosimo v sebi. In nato se zazremo tja, v zrcalo duše – to so OČI. Fotografija oči je vrhunski fotografski izziv. Samo pomislite, kam osebo na fotografiji najprej pogledate? Samo v oči; ostalo odtava v postranskost.
Oči so zmuzljiv fotografski objekt. Pa še ko jih “ujamemo”, so polne odsevov, v njih se zrcali notranjost osebe in sveta, ki ga gleda. Polne so refleksij NA OBE STRANI, odbite svetlobe, … skratka – ne vem še česa.
Sam se redko odločim za slikanje oči. Prav posebno razpoloženje mora vladati na obeh straneh objektiva, da se to zgodi – mogoče 3 x ali 4x v šolskem letu. In po nekaj letih prakticiranja te “očesne fotodiscipline” še vedno ne najdem načina, kako bi prelisičil svetlobo in odbelsk.
Tu je nekaj čudovitih očesc – ne vprašajte me, čigava so. So izbor štirih let truda in neuspelih poizkusov..
 |
 |
 |
 |
In čemu objavljam to “foto – zgodbo” o človeških očeh?
V prvi vrsti je skrb, da jih med fotografijo ne bi poškodovali. zato:
VEDNO IZKLOPITE FLASH (BLISKAVICO), KO STE Z OBJEKTIVOM DO OBRAZA NA MANJŠI RAZDALJI OD ENEGA METRA!
VEDNO KO ROKUJETE Z OPTIČNIMI NAPRAVAMI (fotoaparati s teleobjektivi, daljnogledi, teleskopi) NE SMETE NAPRAVO USMERITI V DIREKTNO V SONCE IN POGLEDATI SKOZNJO. Oslepeli so nam v opozorilo.
Ko sem danes slikal oko žabe, sem upal, da mi bo glede odboja svetlobe v žabjem očesu kaj prihranjenega – pa mi ni bilo. Torej – izziv ostaja!!!
Ste se kdaj vprašali, kako vidimo svet okrog sebe?
Obrnjeno iz zasukano.
Kako ga pa gledamo?
Čisto pravilno – takšen, kakršen v resnici je. Možgani opravijo vse – tudi to, kar leča lažnega prikaže in kar leča prikazati ne zmore.
Tu je dokaz – sveže današnji! Naša leča v očesu svet obrne in zasuka.
Makrofotografija je dobila s preskokom iz analogne v digitalno sfero nove dimenzije. Prej je bila nujna uporaba kupa opreme kot so makro mehovi, makro obročki in makro predleče zato, da bi lahko posneli objekt od blizu.
Osnovna značilnost makrofotografije je izjemno nizka globinska ostrina. Ta pogosto seže le kakšen milimeter v globino. V primeru, da nam karkoli ponagja (burja, nemirne roke, nervoza in nezbranost) obstaja veliko možnosti, da bomo kljub velikemu št. posnetkov, ostali brez ene same “pametne” makrofotografije.
Vedno moramo upoštevati, pri kakšni minimalni razdalji med objektom in objektivom je fotoaparat še sposoben izostritve. Pogosto proizvajalci obljubljajo, da se je možno objektu približati zgolj na 1 cm. Res je; ampak le takrat, ko je lečje nameščeno v skrajni šoirokokotni poziciji. Takoj, ko začnemo slikovni kot nižati, se nam točka izostritve praviloma pomakne na 25 – 30 cm. Šele ko to ugotovimo, smo “zreli” za prve korake med drobna čudesa narave.
V vsakem primeru posnamemo čim več fotografij, slabši so pogoji slikanja, več jih naredimo.
Še malenkost: v fazi ostritve in sprožitve zaklopa (pomeri in škljoc) NE DIHAMO. Že samo gibanje ramenskega obroča in prsnega koša med fotografiranjem zmakne fotoaparat iz točke izostritve.
Pripenjam 2 fotografiji maka, ki raste ob šoli. Zmaknjena fotografija je posledica vetrovnih pogojev, v katerih sem fotografiral..
 |
 |
