Danes (20. 01. 2021) je ZPM (po novem MDPM) Ajdovščina organizirala delavnice na daljavo za učence šol gornje Vipavske doline.

Srečanje je vodila ga. Nataša Hanuna iz Zavoda sv. Stanislava. Po poklicu je karierna svetovalka in multiplikatorka programa Popestrimo šolo. V uri in pol se je zvrstil uvodni nagovor strokovne delavke ZPM Sare Bone, kratek uvod Nataše Hanuna, 2 kratki diskusiji po skupinah in poročanje s končnim zaključkom. Sodelovali smo tudi mentorji.

Ob besedi »delavnice« marsikdo postane skeptičen, a je šlo v uporabno in koristno smer.

Ena najpomembnejših trditev, glede poklicev prihodnosti je, da jih vsaka generacija tvori sama. Spreminjajoče potrebe v družbi tvorijo nove poklice. Torej se ni treba ubadati s tem, kaj vse bodo nove generacije počele čez 10, 20 in več let, pač pa je bolj pomembno, kaj učenci pridobijo in kako se pripravijo na ključne lastnosti, ki to omogočajo: to so vztrajnost, aktivnost, delavnost, prilagodljivost, zaupanje v svoje sposobnosti in gradnjo pozitivnih odnosov. Končno nekdo, ki ne straši z vsem, kaj se bo s poklici v bodočnosti zgodilo. Danes učenci, jutri tvorci novih poklicev …

Potek delavnice je bil sledeč:

  1. Vsak opiše svoje 3 glavne vzornike in za vsakega od vzornikov je moral poiskati 3 lastnosti, ki jih v njem ceni.
  2. Vsak opredeli 3 fizična in 3 digitalna okolja, ki jih rad obiskuje.

V podskupinah smo morali prediskutirati oboje: predstavilti smo morali okolja kjer se radi zadržujemo in okolja, kjer vrline naših vzornikov pasivno in aktivno uporabljamo (5 min).

3) Vsak je moral iz poznanega okolja izbrati poklic oz. nekaj poklicev, ki so mu všeč.

Glede na izbran poklic je moral vsak povedati, katere lastnosti za ta poklic že ima in katere še lahko razvije, oziroma jih še mora izoblikovati. Vsak od udeležencev podskupine je glede na izbran poklic sogovornika vprašal še glede ovir za dosego izbire.

Kaj z dobljenimi podatki, ki jih je vsak v sebi izbrskal sam in premlel s sogovorniki:

  1. NAŠE LASTNOSTI: Ljudje, nad katerimi smo navdušeni (ideali, vzorniki) imajo iste lastnosti, kot jih imamo sami. V primeru, da nekdo reče, da te lastnosti nima, pomeni le, da lastnost, ki jo ima, še ni razvita, ali je zanemarjena in potlačena. (Naš pogled na svet je subjektiven (oseben). Ni čudno, da pri soljudeh cenimo lastnosti, ki ji nosimo v sebi. Ne potrebujemo potovati na drugi konec sveta, da bi spoznali, kaj vse nosimo v sebi. Poglejmo koga cenimo in videli bomo kaj cenimo.
  2. OKOLJE, KJER SE »GIBLJEMO«: Tako v fizičnem kot digitalnem svetu nas najbolj vleče tja, kjer lahko svoje potenciale in lastnosti izrazimo. Bolj so lastnosti in veščine razvite, bolj izbiramo okolja, kjer smo lahko dejavni in kreativni. Tako fizični kot digitalni svet omogočata pasivno sprejemanje vsebin ali aktivno ustvarjanje. Za primer: kot ekolog in ribič lahko gledam ribolovne vsebine na Youtubu in dokumentarce o naravi (in to tudi počnem!), a zase in družbo nisem naredil ničesar, če se na ribolov in v naravo tudi dejansko ne odpravim in če sem pri sooblikovanju okolja pasiven. Nekdo, ki je po duši športnik, si lahko ogleda kup športnih prenosov in posnetkov, a dokler se tudi sam ne rekreira … Eno so želje in interesi, drugo je, kaj smo za realizacijo interesov pripravljeni narediti.
  3. NAŠ IZBRAN POKLIC: V naši mali tričlanski skupini je imel vsak udeleženec izbranih več poklicev, s poudarkom na preferenčnega (bolj priljubljenega). Vsak od nas ima lastnosti, ki omogočajo opravljanje več poklicev. Seveda na koncu lahko izberemo le enega. A časi so taki, da v poklicnem razvoju poklic lahko nadgradimo in spremenimo v novega – aktualnejšega. Različni poklici omogočajo večjo ali manjšo fleksibilnost in prilagodljivost. Naloga družbe bi bila, da bi bili vsi poklici tako fleksibilni, da ob socialnih, družbenih, ekonomskih in tehnoloških spremembah nihče ne bi končal na smetišču delovne sile. Vsak od učencev je naštel nekaj dobrih in všečnih lastnosti poklica in nekaj stvari v poklicu, ki so lahko moteče, ovirajoče in omejujoče. Oba udeleženca sta zrelo ovrednotila, katere lastnosti imata dovolj razvite, da dosežeta cilj in katere morata še donegovati. A oba udeleženca sta izpostavila lastnosti, potrebne za dosego zadanega cilja: vztrajnost, negovanje že izraženih lastnosti ter izgradnjo tistih, ki so še v razvijanju.

LAHKO ZADEVO PONOVIMO IZVEN DELAVNICE?

Da! V vsaki manjši izbrani skupini lahko gremo skozi omenjene 3 korake – tako odrasli kot učenci, skratka udeleženci različnih starosti. Za vse starosti je aktivnost koristna! A v tej na videz nedolžni delavnici velja eno pravilo: V kolikor med udeleženci ni popolnega zaupanja in v kolikor vlada dvom, odkrito ali prikrito podcenjevanje kogarkoli v skupini, izvedba ni priporočljiva. Tudi kasneje, če se pojavi zgolj ena negativna opazka ali negativen namig glede želja in truda glede doseganja življenjskih ciljev, so navadno odnosi načeti in kasneje skrhani. Pojavi se misel: »Res moram živeti z nekom, ki dvomi vame?« Če lahko gredo otroške sanje do zvezd, je edino odgovor na njihove sanje, da je ozvezdij več, kot je otrok. In zakaj ne bi imel vsak svojega?

Vsaka od lastnosti, ki jo posameznik goji, je »sveti gral« vsakega izmed nas. Tu bom navezal svojo trditev na anketo, ki so jo učenci OŠ izpolnjevali pred letom dni glede vpliva na poklicne odločitve. Izjavili so, da so se za nadaljnje šolanje in ciljni poklic odločili sami (čez 60%). Ali ni to eno od sporočil odraščajoče generacije: »Pustite pri miru zadeve, ki so nam svete!«

In se sklada z odzivom in mnenjem mnogih odraslih, ki pravijo: »Oh otroci – same pravice so jih.«

In otroci: »Tako z viška nas gledajo, mnogi odrasli …«

In spet pri odraslih: »N’benga spošt’vajna, ta mladina!«

Kar mladina ne sprejme kot nasvet, jih kasneje nauči življenje. Ampak ne izbiramo mi, pač pa otroci.

Še en zelo koristen namig učenke iz Cola: »Obiskujem spretne strani srednjih šol, kamor bi se rada vpisala. Proučujem predmetnike, tipam pot pred seboj. Ugotavljam, kje se v predmetih vidim in kaj moram storiti, da »udomačim« tudi predmete in snovi, ki mi manj ležijo.«

Odličen namig! Ni zgolj pomembno, kam smo namenjeni in kam bomo prišli, pač pa tudi kako. Oboje šteje in kombinacija poti, načina in cilja je vedno zmagovita. Se spomnite idej Niccola Machiavellija, ki je trdil, da cilj opravičuje sredstvo? 15. stoletje! Slovenci imamo čudovito nadgradnjo: Nejc Zaplotnik – alpinist z dušo in srcem je v knjigi »Pot« zapisal: »Pot je vredna vsaj toliko kot cilj, ki ga dosežeš.«

Hvala Ani, Timu in Michelu, ker ste se udeležili delavnice.

mentor šolskega parlamenta OŠ Dobravlje Peter Valič