Slikovita dolina na Notranjskem skriva v zavetju gozdov množico kraških posebnosti, zlasti Mali in Veliki naravni most in Zelške jame, iz katerih priteče reka Rak.
To območje, zavarovano kot krajinski park Rakov Škocjan, smo dodobra spoznali v tednu od 14. 12. do 18. 12. 2009. Tudi narava nam je bila naklonjena, saj smo ves teden uživali v snegu, sicer mrzlem, a suhem vremenu.
V Domu Rak, ki je v sklopu CŠOD (Center šolskih in obšolskih dejavnosti), so nam pripravili zelo pester in še kar naporen program. Že v ponedeljek, takoj po prihodu, smo se odpravili na pohod do Cerkniškega jezera. V torek smo obiskali Zelške jame, popoldan pa imeli osnove orientacije in kljub zimskim razmeram spoznavali bogastvo gozda. V sredo smo se odpravili do Unške koliševke, do katere smo prišli skozi rove, ki so jih zgradili Italijani ob rapalski meji. Zanimivo. Popoldan je bilo na programu lokostrelstvo. Za mnoge je bil najboljši četrtek. Bil pa je prav adrenalinski program. Dopoldan plezanje in spuščanje po vrvi, popoldan pa veslanje po reki Rak. In še zadnji dan: orientacijski tek in pohod »od Kotla do Tkalca«.
Imeli pa smo tudi večerne animacije. Najbolj zanimiv, sprva strah vzbujajoč, je bil nočni sprehod brez luči. Na koncu navdušenje in želja, da se nočni sprehod ponovi, zlasti za tiste, ki jih je zadela amorjeva puščica. Da, tudi to se je dogajalo.
Vendar treba se je bilo raziti. Verjetno bomo še dolgo zbirali vtise in se radi spominjali Rakovega Škocjana, ko smo šli »v naravo z glavo«.
Branka Marušič, prof. zgod.
Še utrinek Mance, ene od učenk:
Utrinki o šoli v naravi v Rakovem Škocianu
V šoli v naravi smo preživeli lepe trenutke s svojimi prijatelji in prijateljicami. Večini od nas je bil najbolj všeč nočni sprehod. Hodili smo brez luči in seveda smo takrat izkoristili čas za take in drugačne skrivalnice.
Učitelji in učiteljice med sprehodom niso videle, kaj se dogaja pred in za njimi, sa je je bila tema. Seveda smo si vsi mislili, da ne bodo opazili ničesar, ampak vsakih 5-10 minut je učiteljica prižgala žepno svetilko in malce »prekontrolirala« stanej na terenu. In takrat je opazila, da se je nekaj parčkov držalo za roke in šepetaje govorilo. Uf, zakaj se ji baterija ni pokvarila?! Kadar smo govorili bolj naglas, pa je bilo zaradi tišine in miru, ki vlada v Rakovem Škocijanu, vse slišati in ničesar nismo mogli skriti. V sredo popoldan se je šlo 6 učencev drsat k bližnji koči, kjer je bilo ogromno ledu, pa za to učitelji niso vedeli. Izmuznili so se v prostem času, ko nas ni dežurni učitelj opazoval, kaj delamo in kam gremo. Zabavno je bilo tudi v prostem času, ko nas je bilo v sobi za 3 osebe po 8. Prepevali smo na ves glas. Učiteljica Branka Z. Marušič je večkrat na dan prišla v tisto sobo pogledat, kaj se dogaja in večkrat nam je povedala, da je zelo vesela, ker se imamo tako lepo in uživamo.
Ta šola v naravi je nepozabna! Končali smo jo z isto dobro voljo, kot smo jo začeli.
Manca Rijavec