Zadnji novembrski petek je običajne ure geografije popestrila geografinja in fotografinja Ivana Žigon, ki je po zaključku fakultete celo leto svojega življenja kot prostovoljka pomagala v južnoafriški državi Mozambik.
Kot nam je povedala, te nič ne more pripraviti na resničnost življenja v Afriki. V predavanju se je dotaknila tem, ki jih spoznavamo tudi pri pouku geografije – pokrajini, podnebju, rastju, živalstvu … Največ časa pa je posvetila svoji osebni izkušnji življenja in dela v Afriki, predvsem druženju s tamkajšnjimi otroci in njihovim vsakdanom, ki se tako zelo razlikuje od našega življenja, kot da ne bi živeli na istem planetu.
Učencem so se v spomin vtisnile zgodbe otrok, ki morajo skrbeti za svoje starše, nimajo denarja niti za šolske pripomočke in hodijo po vodo daleč od vasi, čeprav so v reki tudi krokodili; pa tudi zabavnejše dogodivščine: šestindvajset otrok nabasanih v en avtomobil; otroci, ki ob igri pozabijo na čas; tržnica živih živali; igrače, ki si jih otroci iznajdljivo izdelajo sami in veselje, ki ga pokažejo, ko dobijo nekaj majhnega – na primer paket barvic.
Eni od učiteljic se je zdelo lepo, da se je lahko pol vasi otrok več ur igralo s kartami za spomin. Ob tem se si je zaželela, da bi tudi mi našli več časa za druženje in se po afriškem zgledu manj obremenjevali z obveznostmi, zunanjim izgledom in materialnimi stvarmi.
Mogoče za konec in razmislek; Ivana je v uvodu mimogrede omenila nekaj kar v marsičem presega ves (s kapitalom prepojen) zahodni svet: “Poglejte in bodite pozorni, kako malo imajo in skakšnimi nasmehi žiivijo, se obdarjajo in se bogatijo”.
V petek 15. novembra smo se s šestimi razredi odpravili na Brje. Sončen dan je bil pravi kontrast prejšnjega turobnega in oblačnega dne, ko smo prispeli v Postojno na ogled jame (zato pa je bilo v jami boljše kot zunaj …). Če se po jutru dan pozna, smo zadeli v polno. V sklopu Tradicionalnega slovenskega zajtrka smo se vkrcali na avtobus in obiskali Učni center Brje, ki je namenjen tako izobraževanju kot tudi predelavi lokalno pridelanega sadja in zelenjave v trajne izdelke. Predstavil nam ga je g. Robert Bolko.
Lani, ko se je ta naravoslovni dan »prijel« kot poučen in zanimiv, je naš učenec predlagal, da v program vključimo tudi ogled kmetije Čebron, ki leži streljaj od učnega centra. Na kmetiji so se osredotočili na rejo krav molznic in pridelavo visoko kakovostnega mleka, ki ga pridelajo s krmo lastne pridelave. Spoznali smo tehnološko dovršeno in obenem gojenim živalim zelo prijazno rejo. Ob prijazni razlagi in postrežbi s kakavom z domačim mlekom je ura minila kot blisk. Seveda brez božanja krav in teličkov tudi tokrat ni šlo. Nato smo si ogledali sadovnjak v Kasovljah, kjer nam je g. Kodrič predstavil pridelavo kakijev v nasadu. Dan smo sklenili na šoli z učno uro čebelarstva, ki ga na naši šoli vodi g. Bogdan. Dan je organizirala ga. Tamara, izpeljali smo ga pa po malem vsi: gostitelji / predavatelji, učenci in spremstvo.
V petek 27. 09. 2024 smo se šolski fotografi podali v Celje na odprtje fotografske razstave in podelitev nagrad in priznanj v okviru foto natečaja, ki ga organizira Fotografska zveza Slovenije in celjski Digitalni fotoklub.
Fotografije uvrščene v katalog so prispevali: Elis Tošt, Erika Košir, Filip Artico, Hana Avdibašić, Karolina Šatej Bavčar, Katarina Tomanić, Mia Feltrin, Stela Lerinc, Veronika Šatej Bavčar.
Elis Tošt je prejela Diplomo FZS, Karolina Šatej Bavčar pa Diplomo DFK. Fotograf z največ točkami na šoli je Filip Artico. Kot šola smo se po treh drugih mestih (v obdobju 5. let do leta 2023) tokrat uvrstili na tretje. Več si lahko ogledate na https://www.digitalna-kamera.si/rezultati-zirije-mladost-ni-norost-2024/.
V Celje smo se odpravili prej, da smo se izognili gneči na AC, kjer so v petkih praviloma zastoji in kolone. Obenem smo računali, da nam bo tako ostala kakšna ura za obisk Celjskega gradu za fotografijo gradu in panoram, ki jih odlična lokacija ponuja. Vremenska napoved je bila točnejša od švicarske ure: v dveh urah smo imeli na voljo od sonca do oblačnosti različnih intenzitet. Ko smo se »naužili« motivov, ki jih ponuja slikovit in zanimiv grad z okolico, smo se odpravili na podelitev in domov. Namen obiska podelitve je tudi, da si ogledamo dela drugih avtorjev, da dobimo kakšno idejo in navdih. Vsega je bilo na pretek. “Konkurenca” je odlična, a tudi mi ne spimo!
Vsem fotografom in fotografinjam – tudi tistim, katerih fotografije se niso uvrstile v ožji izbor kataloga in razstave čestitam. V predizboru je bilo namreč nekaj več lot 25 000 fotografij, ki so jih učenke in učenci v večini posnele(i) na individualnih izhodih. To pomeni ogromno, saj s takim pristopom učenci gradijo predvsem notranjo motivacijo za samostojno delo.
V petek, 21. t.m. dopoldne smo se iz dobravske šole odpravili v Trst na ogled razstav Vincenta Van Gogha in Sebstiaa Salgada v Trstu. Na ogled razstav so bili povabljeni učenci zaradi likovnih, literarnih, umetniških in fotografskih dosevkov.
Večina si je ogledala razstavo Van Gogha, manjša skupina pa razstavo Salgada.
Vincent van Gogh je nizozemski slikar iz druge polovice devetnajstega stoletja. Velja za največjega nizozemskega slikarja po Rembrandtu, skupaj z Gauguinom in Cezannom pa spada med največje postimpresioniste.
V Muzeju Revoltella – Galerija moderne umetnosti v Trstu je razstavljenih petdeset del Vincenta Van Gogha. Razstava je bila predhodno postavljena v Rimu, kjer je v nekaj mesecih zabeležila rekorden več kot pol milijonski obisk.
Sebastiao Salgado (1944) je brazilski dokumentarni fotograf in fotoreporter. Za svoje fotografske projekte je potoval v več kot 120 držav. Nastale fotografije je objavil v številnih tiskovnih publikacijah in knjigah in jih razstavlja po vsem svetu. Tematika je naše okolje in stiske ljudi zaradi geopolitičnih socialnih ekoloških in vojnih sprememb. V Trstu je razstavljena čudovita serija črno-belih fotografij o Amazoniji, ki ima istoimenski naslov. Nastajala je med leti 2016 in 2019. Z objektivom je prodrl v zadnje nedotaknjene kotičke brazilskega pragozda – domovanja prvobitnih plemen brazilskega deževnega pragozda.
V petek, 7. junija 2024 smo prvič po več letih priredili predajo ključa za osmošolce. Skupina devetošolcev jim je pripravila nekaj zabavnih iger, kjer so preizkusili svoje spretnosti, ter kviz v katerem smo dokazali svoje znanje o šoli.
Na samem začetku osmošolci niso pokazali pretiranega zanimanja za program, a se je po začetnih točkah stvar razživela, sploh v »polfinalu« pri vlečenju vrvi.
V igrah je najbolje kazalo 8.b, nato pa v kvizu niso imeli šans proti 8.c. Predajo ključa je tako zmagal 8.c, ki bo ključ slovesno sprejel na valeti.
Zlasti bi se zahvalili vsem aktivno udeleženim osmošolcem, ki so se v zastopanju svojih razredov potrudili in se ob nekaterih tečkah tudi zabavali. Tudi navijanje za oddelčno ekipe je bilo na začetku bolj mlačno, v finalu pa bučno in glasno.
Predaja ključa je lahko zelo zanimiv dogodek. Led je pribit. Lahko postane tradicionalen. Iz naših izkušenj lahko namignemo, da zadeve potekajo dobro po dobri pripravi. Srečno osmošolci!
Ekipa organizatork: Lea, Birna, Hana, Ela, Mihaela
Radenci so prijeten odmaknjen kraj v dolini Kolpe, daleč od prometa, civilizacije in hrupa. Ozka dolina Kolpe se pri Radencih razširi v manjše polje in ob robu tega so 3 manjše vasice s po 20 do 30 hišami, ki jih obdajajo strma pobočja v zaledju, manjše polje in Kolpa na južnem robu doline. To so izjemne naravne danosti za aktivnosti v naravi, v katere je umeščen CŠOD.
Z letošnja ekskurzija na Kolpi nam je bila naklonjena z vremenom, kar je omogočilo izvedbo vseh aktivnosti, ki smo jih načrtovali skupaj z vodstvom CŠOD: kolesarjenje ob Kolpi, veslanje po reki in priprava belokranjske pogače. Zvečer smo popekli hrenovke in po druženju odspali; nekateri del časa namenjenega počitku odklepetali. Pot domov se je vlekla, kajti levih in desnih ovinkov je toliko, da jih niti Google ne prešteje …
mentorska ekipa OŠ: Damijana Črmelj, Katja Bone, Polona Puc in Peter Valič
Več o dogajanju in naravi si lahko ogledate v fotogaleriji (P. V.).
Tajsko pavšalno poznamo kot »človeško mravljišče«. In to »mravljišče« ni sestavljeno iz osebkov, pač pa iz oseb, kot sva jaz, ti, on in še kdo.
Iz bogate serije potopisnih fotografij se je kot najbolj izstopajoča rdeča nit ponudila izbira posnetkov, iz katerih odseva utrip dežele skozi obraze deželanov (Tajk in Tajcev). Enkraten niz portretov polnih živosti, živahnosti in življenjske energije je za razstavo prispevala Karolina Šatej Bavčar.
V primeru obiska šole, vabljeni na ogled v šolski avli.
Peter Valič
ps.:
Gol slučaj …: Danes je šolo obiskala grofica iz Vipavskega križa ravno , ko smo postavljali razstavo. Bila je naš “prvi gost”. Tudi sama je navdušena fotografinja in razstava ji je bila zelo všeč.
V praznične dni zadnjega tedna v letu 2023 so učenci 5.–9. razreda matične Osnovne šole Dobravlje odšli z mislijo o tem, kako odnosi med nami pomembno ustvarjajo naš vsakdan in kulturno okolje, v katerem živimo. Na šolski proslavi v času pred božičem ter dnevom samostojnosti in enotnosti so učenci 9. razreda predstavili rezultate raziskave, v kateri so z meritvami hrupa v šolskem okolju, dokazali, da način komunikacije, vključno z glasnostjo govorjenja močno vpliva na okolje, v katerem se vsakodnevno gibljemo in spreminja naše doživljanje, odzivanje in tudi počutje.
Verjamemo, da so učenci ob uprizoritvi slovenske ljudske pripovedi Topli potok in besedilih, ki so jih zapeli pevci mladinskega pevskega zbora ter šolskega benda, začutili, da je hrupno okolje le ena od izbir načina govorjenja, tj. tista, ki je morda ne bi izbrali, če bi ozavestili zvok tišine in preizkusili, kako se počutijo, ko svet okrog njih namesto bobnenja, vreščanja in žaljivega govora napolnjujejo umirjenost, zaupanje, svoboda, prijazna, premišljena in spoštljiva beseda.
Naj bodo praznični decembrski dnevi priložnost za preizkus, kako se počutimo, ko v tišini zaslišimo sebe.
V Dobravljah, 22. 12. 2023
Mateja Curk
Fotogalerijo prispevali: Jona Kapelj in Nika Princes
Letošnja šola v naravi za 7. razrede je potekala na Koroškem. CŠOD Peca je v ozki dolini malo manj kot 300 višinskih metrov nad Mežico v Junčarjevi grapi. Lokacija je odročna in dom obdaja le nekaj hiš. Okrog doma je manjši travnik in prostrani gozdovi. Ravno dovolj, da je bilo do čipsov in drugih »procesiranih« kulinaričnih dobrot predaleč. Posledica tega so bili polizani krožniki in mnogo repete-jev.
Letošnji CŠOD je bil v času avgustovskih poplav za nekaj časa odrezan od sveta, saj je odneslo del cestišča in sredino travnika, kjer so se otroci kepali, je bila spremenjena v hudourniško strugo globoko 3-4 metre.
Ob prihodu nas je pričakalo dovolj snega, da smo lahko izpeljali aktivnosti, primerne za zimski čas. V sredo nas je dež prisilil, da smo večino aktivnosti izvedli v domu in ne na prostem.
Med aktivnostmi, ki so se zvrstile, so bili: sankanje, disk golf, nočni zimski pohod in (kot se za zimo spodobi) izdelava snežakov in kepanje. Na razpolago je bil tudi nogometni biljard.
V času, ko terenske aktivnosti niso bile mogoče, smo si pripravili okusno sladico, se učili prve pomoči in oživljanja in oskrbe ponesrečencev in plezanje po plezalni steni. Ogromno angažmaja in navdušenja je požel kamišibaj. Učenci so jih pripravili kar 12 in jih predstavili sošolcem. Zadnji dan smo se podali v »osrčje« Pece – v mežiški rudnik in za kakšno uro podoživeli življenje knapov.
Ped rudnikom svinca in cinka v Mežici
Imeli smo vsebine iz prve pomoči, preživetja v naravi, kurjenje v skorjanki, merili smo kvaliteto zraka v naravi in v sobi in opazovali ptice na krmilnici. Nastavili smo vabe in izvedli lov nočnih živali s foto pastmi. (Za čas poplav so iz doline izginile vse ptice in prve so se pojavile šele 2 meseca in pol po poplavi. Enako je bilo tudi z drugimi živalmi: če smo lani s foto pastmi lovili kune in lisice, smo lahko letos opazovali le gozdne miši. Poplave niso postregle le z odnašanjem cest, plazovi in hudourniki.)
Pomemben dejavnik šole v naravi je utrjevanje vezi med učenci, pridobivanje občutka za delo v skupnosti, usklajevanje interesov znotraj sobe, v skupini za čas aktivnosti in v prostem času. Od začetka do konca tedna smo bili priča pozitivnim spremembam. Otroci, najsi bodo še tako nagajivi in razposajeni, so glede tega storili zajeten korak naprej. Nekatera trenja so sicer ostala (žal nekatera tudi poglobila), a večina jih je presegla. Korakov, ki jih morajo prehoditi otroci, odrasli namesto njih ne moremo. Lahko jih usmerjamo in smo veseli, če gredo v pravo smer.
Ekipa učiteljev OŠ Dobravlje: Danica Krapež, Helena Brataševec, Polona Puc in Peter Valič
Foto galerije prispevali:
Elis, Erika, Veronika in Polona (sinice in brglez – Peter)
