V petek, 21. t.m. dopoldne smo se iz dobravske šole odpravili v Trst na ogled razstav Vincenta Van Gogha in Sebstiaa Salgada v Trstu. Na ogled razstav so bili povabljeni učenci zaradi likovnih, literarnih, umetniških in fotografskih dosevkov.
Večina si je ogledala razstavo Van Gogha, manjša skupina pa razstavo Salgada.
Vincent van Gogh je nizozemski slikar iz druge polovice devetnajstega stoletja. Velja za največjega nizozemskega slikarja po Rembrandtu, skupaj z Gauguinom in Cezannom pa spada med največje postimpresioniste.
V Muzeju Revoltella – Galerija moderne umetnosti v Trstu je razstavljenih petdeset del Vincenta Van Gogha. Razstava je bila predhodno postavljena v Rimu, kjer je v nekaj mesecih zabeležila rekorden več kot pol milijonski obisk.
Sebastiao Salgado (1944) je brazilski dokumentarni fotograf in fotoreporter. Za svoje fotografske projekte je potoval v več kot 120 držav. Nastale fotografije je objavil v številnih tiskovnih publikacijah in knjigah in jih razstavlja po vsem svetu. Tematika je naše okolje in stiske ljudi zaradi geopolitičnih socialnih ekoloških in vojnih sprememb. V Trstu je razstavljena čudovita serija črno-belih fotografij o Amazoniji, ki ima istoimenski naslov. Nastajala je med leti 2016 in 2019. Z objektivom je prodrl v zadnje nedotaknjene kotičke brazilskega pragozda – domovanja prvobitnih plemen brazilskega deževnega pragozda.
V petek, 7. junija 2024 smo prvič po več letih priredili predajo ključa za osmošolce. Skupina devetošolcev jim je pripravila nekaj zabavnih iger, kjer so preizkusili svoje spretnosti, ter kviz v katerem smo dokazali svoje znanje o šoli.
Na samem začetku osmošolci niso pokazali pretiranega zanimanja za program, a se je po začetnih točkah stvar razživela, sploh v »polfinalu« pri vlečenju vrvi.
V igrah je najbolje kazalo 8.b, nato pa v kvizu niso imeli šans proti 8.c. Predajo ključa je tako zmagal 8.c, ki bo ključ slovesno sprejel na valeti.
Zlasti bi se zahvalili vsem aktivno udeleženim osmošolcem, ki so se v zastopanju svojih razredov potrudili in se ob nekaterih tečkah tudi zabavali. Tudi navijanje za oddelčno ekipe je bilo na začetku bolj mlačno, v finalu pa bučno in glasno.
Predaja ključa je lahko zelo zanimiv dogodek. Led je pribit. Lahko postane tradicionalen. Iz naših izkušenj lahko namignemo, da zadeve potekajo dobro po dobri pripravi. Srečno osmošolci!
Ekipa organizatork: Lea, Birna, Hana, Ela, Mihaela
Radenci so prijeten odmaknjen kraj v dolini Kolpe, daleč od prometa, civilizacije in hrupa. Ozka dolina Kolpe se pri Radencih razširi v manjše polje in ob robu tega so 3 manjše vasice s po 20 do 30 hišami, ki jih obdajajo strma pobočja v zaledju, manjše polje in Kolpa na južnem robu doline. To so izjemne naravne danosti za aktivnosti v naravi, v katere je umeščen CŠOD.
Z letošnja ekskurzija na Kolpi nam je bila naklonjena z vremenom, kar je omogočilo izvedbo vseh aktivnosti, ki smo jih načrtovali skupaj z vodstvom CŠOD: kolesarjenje ob Kolpi, veslanje po reki in priprava belokranjske pogače. Zvečer smo popekli hrenovke in po druženju odspali; nekateri del časa namenjenega počitku odklepetali. Pot domov se je vlekla, kajti levih in desnih ovinkov je toliko, da jih niti Google ne prešteje …
mentorska ekipa OŠ: Damijana Črmelj, Katja Bone, Polona Puc in Peter Valič
Več o dogajanju in naravi si lahko ogledate v fotogaleriji (P. V.).
Tajsko pavšalno poznamo kot »človeško mravljišče«. In to »mravljišče« ni sestavljeno iz osebkov, pač pa iz oseb, kot sva jaz, ti, on in še kdo.
Iz bogate serije potopisnih fotografij se je kot najbolj izstopajoča rdeča nit ponudila izbira posnetkov, iz katerih odseva utrip dežele skozi obraze deželanov (Tajk in Tajcev). Enkraten niz portretov polnih živosti, živahnosti in življenjske energije je za razstavo prispevala Karolina Šatej Bavčar.
V primeru obiska šole, vabljeni na ogled v šolski avli.
Peter Valič
ps.:
Gol slučaj …: Danes je šolo obiskala grofica iz Vipavskega križa ravno , ko smo postavljali razstavo. Bila je naš “prvi gost”. Tudi sama je navdušena fotografinja in razstava ji je bila zelo všeč.
V praznične dni zadnjega tedna v letu 2023 so učenci 5.–9. razreda matične Osnovne šole Dobravlje odšli z mislijo o tem, kako odnosi med nami pomembno ustvarjajo naš vsakdan in kulturno okolje, v katerem živimo. Na šolski proslavi v času pred božičem ter dnevom samostojnosti in enotnosti so učenci 9. razreda predstavili rezultate raziskave, v kateri so z meritvami hrupa v šolskem okolju, dokazali, da način komunikacije, vključno z glasnostjo govorjenja močno vpliva na okolje, v katerem se vsakodnevno gibljemo in spreminja naše doživljanje, odzivanje in tudi počutje.
Verjamemo, da so učenci ob uprizoritvi slovenske ljudske pripovedi Topli potok in besedilih, ki so jih zapeli pevci mladinskega pevskega zbora ter šolskega benda, začutili, da je hrupno okolje le ena od izbir načina govorjenja, tj. tista, ki je morda ne bi izbrali, če bi ozavestili zvok tišine in preizkusili, kako se počutijo, ko svet okrog njih namesto bobnenja, vreščanja in žaljivega govora napolnjujejo umirjenost, zaupanje, svoboda, prijazna, premišljena in spoštljiva beseda.
Naj bodo praznični decembrski dnevi priložnost za preizkus, kako se počutimo, ko v tišini zaslišimo sebe.
V Dobravljah, 22. 12. 2023
Mateja Curk
Fotogalerijo prispevali: Jona Kapelj in Nika Princes
Letošnja šola v naravi za 7. razrede je potekala na Koroškem. CŠOD Peca je v ozki dolini malo manj kot 300 višinskih metrov nad Mežico v Junčarjevi grapi. Lokacija je odročna in dom obdaja le nekaj hiš. Okrog doma je manjši travnik in prostrani gozdovi. Ravno dovolj, da je bilo do čipsov in drugih »procesiranih« kulinaričnih dobrot predaleč. Posledica tega so bili polizani krožniki in mnogo repete-jev.
Letošnji CŠOD je bil v času avgustovskih poplav za nekaj časa odrezan od sveta, saj je odneslo del cestišča in sredino travnika, kjer so se otroci kepali, je bila spremenjena v hudourniško strugo globoko 3-4 metre.
Ob prihodu nas je pričakalo dovolj snega, da smo lahko izpeljali aktivnosti, primerne za zimski čas. V sredo nas je dež prisilil, da smo večino aktivnosti izvedli v domu in ne na prostem.
Med aktivnostmi, ki so se zvrstile, so bili: sankanje, disk golf, nočni zimski pohod in (kot se za zimo spodobi) izdelava snežakov in kepanje. Na razpolago je bil tudi nogometni biljard.
V času, ko terenske aktivnosti niso bile mogoče, smo si pripravili okusno sladico, se učili prve pomoči in oživljanja in oskrbe ponesrečencev in plezanje po plezalni steni. Ogromno angažmaja in navdušenja je požel kamišibaj. Učenci so jih pripravili kar 12 in jih predstavili sošolcem. Zadnji dan smo se podali v »osrčje« Pece – v mežiški rudnik in za kakšno uro podoživeli življenje knapov.
Ped rudnikom svinca in cinka v Mežici
Imeli smo vsebine iz prve pomoči, preživetja v naravi, kurjenje v skorjanki, merili smo kvaliteto zraka v naravi in v sobi in opazovali ptice na krmilnici. Nastavili smo vabe in izvedli lov nočnih živali s foto pastmi. (Za čas poplav so iz doline izginile vse ptice in prve so se pojavile šele 2 meseca in pol po poplavi. Enako je bilo tudi z drugimi živalmi: če smo lani s foto pastmi lovili kune in lisice, smo lahko letos opazovali le gozdne miši. Poplave niso postregle le z odnašanjem cest, plazovi in hudourniki.)
Pomemben dejavnik šole v naravi je utrjevanje vezi med učenci, pridobivanje občutka za delo v skupnosti, usklajevanje interesov znotraj sobe, v skupini za čas aktivnosti in v prostem času. Od začetka do konca tedna smo bili priča pozitivnim spremembam. Otroci, najsi bodo še tako nagajivi in razposajeni, so glede tega storili zajeten korak naprej. Nekatera trenja so sicer ostala (žal nekatera tudi poglobila), a večina jih je presegla. Korakov, ki jih morajo prehoditi otroci, odrasli namesto njih ne moremo. Lahko jih usmerjamo in smo veseli, če gredo v pravo smer.
Ekipa učiteljev OŠ Dobravlje: Danica Krapež, Helena Brataševec, Polona Puc in Peter Valič
Foto galerije prispevali:
Elis, Erika, Veronika in Polona (sinice in brglez – Peter)
Danes je prvi in edini deževen dan v našem SŠOD-ju.
Še pred tednom dni je kazalo, da bomo imeli 5 dni dežja s krajšimi prekinitvami. Na srečo se je vreme »spametovalo«. Deležni smo zimskih radosti, zimi in vremenu prilagojenega pestrega in zanimivega programa, dobre oskrbe in tople postrežbe. Za dobro voljo skrbimo sproti. Izzivov ne manjka.
Za boljšo predstavo aktivnosti, ki tu potekajo, pošiljamo nekaj foto utrinkov, za katere skrbi nekaj šolskih fotografinj. Nekaj utrinkov je tudi iz »nočnega studia«.
Pozdrav na Vipavsko!
Ekipa učiteljev OŠ Dobravlje
špica kreacije: prispevek je bil oblikovan v CŠOD že v sredo, le klik na “objavi” očitni ni prijel, ali pa sem urejanje zaprl, preden je objava “prijela”. Vsekakor čez teden dni bo še eno poročilo. Vtisov in materiala ne manjka.
V četrtek, 30. novembra, se je na Osnovni šoli Dobravlje odvila že tradicionalna prireditev “Učenci Osnovne šole Dobravlje pojejo in igrajo”. Letos je bila ponovno v svoji prvotni obliki, torej skupna prireditev učencev vseh podružnic in matične šole.
Letošnji dogodek smo poimenovali “Nihče ni otok”. Tema je bila solidarnost in občutek za sočloveka. Točke so povezovale misli slavnih o dobroti, ljubezni in solidarnosti.
Večer so nam polepšali zaigrani prizori, recitacije ter šolski ansambel in uglašeno petje pevskih zborov.
Današnji obisk Postojnske jame ni bil navaden turističen obisk. Šlo je za načrtovan obisk treh jam: Postojnske, Črne in Pivke jame in obiska razstave Expo Jama Kras v okviru ponudbe Postojnske jame. Izkušnja je v ponudbi za naključnega obiskovalca mogoča le poleti za 4 X višjo ceno. Naš termin je zato imel še eno prednost: vsa razpoložljiva ekipa vodičev nam je bila (brez časovnih stisk v turističnih konicah) na razpolago, glede na to, da smo obisk jame planirali v času »mrtve« sezone. Tako je bila jama skoraj popolnoma le za nas, brez turističnega vrveža.
Slovenija se je proslavila kot vodilna in inovativna na nekaj področjih znanosti, zlasti naravoslovnih. Zagotovo najbolj odmevno v zadnjem času je čebelarstvo, ki je ob podpori nekdanje avstrijske oblasti oralo ledino sodobnega čebelarstva v Evropi in svetu. Marsikdo pozablja, da se je sistematično raziskovanje krasa začelo ravno na Krasu in da je krasoslovje po svetu povzelo – ne le izraze, pač pa tudi metode raziskovanja krasa po našem – slovenskem odnosu do krasa. Osnova za raziskovanje Krasa (zaledja Trsta) pa je bila mešanica radovednosti in kruto življenjske potrebe – potrebe po pitni vodi. Že takrat je pri veljakih, ki so skrbeli za Trst, veljalo popolnoma upravičeno prepričanje, da je obstoj mesta vezan na kvaliteto kraških vodonosnikov.
Kras kot planota prestreže mnogo vlažnih zračnih mas, ki iz Mediterana potujejo proti celini. Klub temu, da kraški tereni slovijo po svoji suhosti v sušnih mesecih, pa v letnem ciklu prestrežejo ogromne količine padavin, ki se zaradi značilnosti kraškega terena hitro poskrijejo v podzemlje.
Kraški vodonosniki so v eni tretjini Slovenije glavni vir pitne vode. Taki so Malni na Planinskem polju, Malo in Veliko Retovje in Bistra na Vrhniki na obrobju Ljubljanskega barja, izvir Rižane za Obalo, Mrzelk za Novo Gorico in naš HUBELJ Wajdušno z okolico, ki se napaja s Trnovske kraške planote od Idrije do roba naše doline.
Spoznanje, da tisto, kar gre v jamo, prej ali slej pride na pipo v stanovanje, je zelo pomembno. Obenem se sprašujemo, kako naj ovrednotimo kakovost podzemnih voda. Prepričanje, da se o vsem lahko dogovorimo, pa v primeru pitne vode ne zdrži. Kraški vodonosniki so zdravi, v kolikor je jamska favna podzemnih organizmov zdrava. Če škoduje njim, če se populacije jamskih organizmov zmanjšajo ali izginejo, potem tudi na naših pipah ne teče voda ustrezne kvalitete.
Učence smo na obisk jame ustrezno pripravili. Že na šoli smo nekaj ur pouka namenili za predstavitev problematike in pozitivne plati naše slovenske kraške zgodbe. Vse to so oplemenitili vodiči v jami, ki so profesionalno in s srcem z nami delili znanje in nam odstrli mnogo novega.
Čisto po naključju pa smo opazili »popolnoma« nove vrste jamskih organizmov: jamska klepetavka (Homo garrulus speleus) in jamski nagajivec (Homo malum factorem speleus). Glede na hitro izginjanje vrst v naravi bo stroka mogoče vesela. Sam pojav takšne sorte novih vrst pa za nas pedagoge ni nepričakovan in presenetljiv pojav. Glede na to, kako zadovoljne (in utrujene) učence smo vkrcali na povratek se zdi, da smo cilje več kot dosegli.
Zgodba Postojnske jame je dobra podlaga za povezovanje učne snovi s prakso in doživetim na terenu.
